In kako sta bolezen in sneg skoraj preprečila odhod

Ker sva bila vedno strastna popotnika, se s prihodom otrok nisva želela odZ dojenčkom in malčkom v Indijo – 1. delpovedati najljubšemu času v letu, potovanjem. Nasprotno. Otrokom želiva odpreti obzorja, jim razkazati lepote našega planeta, jih seznaniti z drugimi kulturami in jima pokazati, kaj vse ti dajo potovanja. Nekoč sem prebrala, da so potovanja edina investicija, iz katere prideš bogatejši, kot si bil pred njo. In povsem se strinjam s tem rekom. Bogatejši si za spoznanja o svetu ter tudi o sebi. Na poti je toliko preizkusov potrpežljivosti in iznajdljivosti, da si mnogokrat dejansko presenečen, koliko zmoreš. In vedno je na potovanju še več prijetnih trenutkov, občutka popolne svobode, sreče in uživanja. Tisti, ki potujejo, vedo, da se na potovanjih pretakajo posebne energije. Med nami se vzpostavi posebna vez. Še trdnejša. In še bolj čutimo, da pripadamo drug drugemu.

Vedno sva izbirala destinacije potovanj glede na najine želje, pa tudi glede na ugodne ponudbe letalskih kart. In vedno sva potovala v lastni režiji (blog o potovanju v lastni režiji). Pri prvem potovanju z dojenčkom izven Evrope je bila prioriteta, da je letališče prihoda kar se da blizu plaže, kjer bi bili nastanjeni, in bi od tam delali izlete. Tako nama je na misel prišla Goa v Indiji, saj je relativno dobro razvita, iz letališča do namestitve pa smo imeli približno 40 minut vožnje s taxijem.

Prvič smo šli v Goo, ko je bil starejši sin Maks star 8 mesecev. In tam preživeli čudovit mesec. Dve leti kasneje, ko je bil drugi sin Vito star 9 mesecev, je bila odločitev o ponovnem potovanju v Goo relativno lahka. Tokrat smo šli za 16 dni.

Natanko 5 dni pred odhodom je Vito zbolel. Imel je čez 40 stopinj vročine. S paracetamolom sem uspela zbiti do slabih 39, pa se je zopet hitro poslabšalo. V glavi sem imela številne scenarije. Razmišljala sem celo, da bi z Vitom ostala doma, dokler se ne pozdravi, in prideva z zamudo v Goo. Tako bi izgubili le eno odraslo letalsko karto z dojenčkom, pa še to le v eno smer, torej še najmanj škode. Vendar sem vsakič znova na hitro pregnala črne misli. Jaz sem optimist! Vse bo ok. Prepričevala sem se, da je še dovolj časa. Še 4 dni. Še 3 dni. 2 dni pred odhodom je bil že pod 38 stopinj. In 1 dan pred odhodom že brez vročine. Yes, zmaga! Spet je bil naš mali dobrovoljček in vesela sem bila, da je pripravljen na svojo prvo izvenevropsko potovanje.

Leteli smo z Dunaja. Na dan odhoda je Slovenijo zajel snežni metež. Kljub temu, da smo imeli več kot 2 uri rezerve na poti do Dunaja, smo za pot iz Ljubljane do Celja potrebovali 2 uri. Otroka sta se že naspala in jima je v avtu postajalo dolgčas, midva pa sva pogledovala na uro in preštevala kilometre do dunajskega letališča. Vse je kazalo, da bomo letalo zamudili. Presedla sem se na zadnji del avtomobila in poskušala zamotiti otroka. S knjigami, igračami in drugimi norčijami. Res sta se izkazala s svojo potrpežljivostjo. Po avtocesti smo vozili 40 km/h, na srečo pa se je stanje na avtocesti izboljševalo z vsakim prevoženim kilometrom. Na Štajerskem smo že dosegli solidno hitrost, od meje z Avstrijo dalje pa sploh nismo več vedeli, da je vse okoli nas zasneženo. Po 6-ih urah vožnje smo prispeli na letališče. Letalo smo ujeli brez problema. Manjši del poti je bil sicer za nami, čakali pa so nas 3-je leti v naslednjih 12-ih urah. In zavedala sem se, da bom v tem času bolj malo spala, če sploh kaj. Vito na letalu ni imel svojega sedeža, bil je pri meni v naročju in nisem si mogla privoščiti globokega spanca, saj me je bilo strah, da bi mi padel z naročja.

Maks je bil neverjetno pogumen in potrpežljiv. Po vseh skupnih pogovorih pred potovanjem se je zavedal, da se moramo na letališču vedno držati skupaj in da je tam toliko ljudi, da se res hitro lahko izgubi. Za vsak slučaj sem mu na njegovo roko napisala svojo telefonsko številko in zraven pripisala »mama«, kar verjetno razume vsak, ne glede na narodnost. Na letališču je vedno precej čakanja. In tako mali otroci se naveličajo še veliko prej kot mi odrasli. Zato je potrebno ogromno animacije in iznajdljivosti. Mi po navadi gledamo letala, ki vzletajo in pristajajo, se vozimo po tekočih stopnicah (to lahko počnemo tudi 1 uro!), potem sta otroka že lačna, pa žejna, obvezno je še previjanje pred vzletom, ker je na letalu to res težje. In potem že vkrcanje.

Čeprav večina letalskih prevoznikov družinam ponudi prednostno vkrcanje, mi tega nikoli ne izkoristimo. Otrokom je lažje počakati na letališču, kjer je veliko prostora in se lahko še premikajo. Na letalu bodo že tako ali tako dolgo sedeli. Za otroke imava vedno pripravljenih nekaj igrač in kakšno knjigo. Med njimi se najde kakšna nova, da je otrokoma bolj zanimivo. Tokrat smo za starejšega imeli knjigo z nalepkami. Navdušen je bil. Ko pa je zmanjkalo vseh iger in animacijskih idej, smo prižgali še risanko. Žal (ali pa na srečo) je ta zanimiva le kratek čas. Mlajšega smo veliko postavljali kar na tla in se je plazil gor in dol po letalu. Koliko zanimivih stvari je tam, predvsem z njegove perspektive! Vezalke na čevljih, trakci od torbic ali nahrbtnikov in predvsem z vsakim metrom novi obrazi, ki se mu smejijo in ga ogovarjajo. Ko letiš s tako majhnimi otroki, na letalu res ne ostaneš neopažen. Sklenejo se številna poznanstva in klepet se odvija z vsakim preplazenim metrom dojenčka. Tako tudi nam staršem hitreje mineva čas.

Po dveh prestopih in skupno treh letih nam je uspelo priti na letališče v Goo…