Za nami je bila polovica našega potovanja. Če je bila Gvatemala bolj popotniško obarvana (zapis v prejšnjem blogu), smo v nadaljevanju želeli malo morja. Lepe plaže so Gvatemali najbližje v Mehiki ali Belizeju. Odločili smo se za slednjega. Naš cilj je bil otok Caye Ambergris.

Belize je edina država v Srednji Ameriki, kjer je uradni jezik angleščina, saj je do leta 1981 spadal pod britansko krono. Gre za majhno državo, po velikosti le malo večjo od Slovenije in z le nekaj več prebivalci kot jih ima Ljubljana. Prvotni prebivalci so bili Maji, danes pa državo poseljujejo tudi potomci Evropejcev in afriških sužnjev (vir: CIA, TravelBelize, Wikipedia). Slovi po drugem največjem koralnem grebenu na svetu (prvi je ob vzhodni obali Avstralije), ki v dolžino meri kar 386 kilometrov in ravno to nas je prepričalo za obisk Belizeja. Odločitev sicer ni bila dokončna, saj smo zaradi sezone hurikanov morali na končno odločitev in nakup letalskih kart čakati do zadnjega. Tako smo letalske karte za Belize kupili šele v Gvatemali, dva dni pred odhodom.

Čakal nas je polet preko Salvadorja do največjega mesta Belize City, nato s taksijem do pristanišča na trajekt in do otoka. Časa ni bilo veliko, dobro uro od pristanka do odhoda trajekta. Sicer naj bi taksi za svojo pot potreboval le 20 minut, vendar se z majhnima otrokoma lahko zamudiš v hipu. Lačna, žejna, slačenje, previjanje ali obisk stranišča lahko v trenutku vzamejo več časa, kot si lahko privoščiš. Plana B nisva imela. Enostavno moramo ujeti trajekt, ker smo sicer primorani poiskati prenočišče na celini, na otoku Caye Ambergris pa nam ena plačana nočitev propade.

Caye Ambergris

Zapletlo se je že na začetku. Prvo letalo je imelo zamudo, a je na letališču v Salvadorju pristalo ob uri. Drugo letalo je imelo še večjo zamudo in naš razpoložljiv čas do trajekta se je zmanjševal. Otroka sva pripravila, da se nam bo ob naslednjem pristanku izredno mudilo, zato bomo tekli do taksija. Pristanemo pozno, a še vedno imamo 45 minut do odhoda trajekta. Kot je pogosto v teh državah, je pred vstopom potrebno izpolniti formularje, na katerih želijo vse možne informacije. Osebne podatke, številke potnih listov, iz katere države si prišel in koliko časa boš tu ostal, kaj je tvoj namen obiska in kje točno boš živel. Ali nosiš s seboj enormno količino denarja, kakšno orožje ali karkoli, kar bi oni morali vedeti. Ni da ni. Ker smo štirje, je seveda vse potrebno izpolniti štirikrat. Pred nami cela vrsta ljudi, ki so bili na enakem kot mi. Ok. Se prebijemo skozi carino in preglede. Otroka nama izredno pomagata, saj očarata še tako mrke poglede carinikov, ki so nam ob omembi, da lovimo zadnji trajekt, iz vsega srca zaželeli, da ga ujamemo in pospešili svoj postopek pregledovanja potnih listov. Zdrveli smo proti izhodu letališča, saj nam je ostalo le še 30 minut. Taksist nam je v umirjenem tonu zagotovil, da bomo do trajekta prišli pravočasno, ko se na hitro skobacamo v star in precej zdelan avto. Še vedno izredno miren taksist, gospod srednjih let, se počasi usede v avto in zelo samozavestno obrne ključ avtomobila. Vendar se avto ne prižge. Poskusi drugič, tretjič in desetič, še vedno nič. Skozi brke se nekaj opravičuje, da je z avtom vse ok, saj je prejšnji dan naredil več sto kilometrov, kar nam ni bilo ravno v tolažbo. Čas nas je preganjal. Po minuti, ki se je zdela kot debela ura, začnem odpirati vrata avtomobila z namenom, da si poiščemo nov taksi. V tistem avto le pokaže znake življenja in taksist se zmagoslavno zasmeji. Super. Ampak nismo še na cilju. Še vedno zelo miren odpelje, vendar naju razganja od nervoze, če bomo ujeli trajekt. Vse poteka gladko in taksist zatrjuje, da bomo prišli brez problemov, ko se kar naenkrat pred nami pojavi kolona vozil. Delo na cesti. Sedaj postane tudi taksist zaskrbljen. Zastoj nam je vzel skoraj 10 minut in jasno postane, da nam bo trajekt pred nosom ušel. Očitno taksist ni prvič v tej vlogi. Iz predala vzame letak trajektne družbe in zavrti telefon. »Halo? Imam družino, ki želi na vaš trajekt. Prosim počakajte, zamudili bomo največ 5 minut.« Midva se samo spogledava. Ampak ja, tudi to je mogoče. Privatna družba, ki upravlja trajekt, bo seveda z veseljem počakala, da dobi dodatne dolarje v svoj žep. Pred vhodom v pristanišče nas že pričakujejo trije možakarji. Vsak prime nekaj od prtljage, nas napotijo do blagajne in pospremijo na trajekt. V dveh minutah smo že na ladji. Nihče se ni pretirano obremenjeval, še en popotnik se pridruži v zadnjem hipu. Uspelo nam je. V uri in pol bomo na otoku, kjer nas bo čakal prevoz do hotela.

Na ladji se končno sprostimo in začnemo opazovati okolico. Peljemo se mimo otoka Caye Caulker, ki je med popotniki prav tako priljubljen. Mi smo se odločili za otok Caye Ambergris, saj naj bi slovel po lepših plažah. Vmes opazujemo sončni zahod in prispemo na otok v temi. Rezervirali smo si sobo za prvi dve noči in se nato nameravali preseliti, saj tu ni bilo več prostih sob. Šele naslednji dan vidimo kje smo. Pred sobo majhen bazen in takoj za njim peščena plaža s palmami. Stečemo na plažo in si ogledujemo okolico. Ob osmi uri postaja že vroče in soparno, sprehodimo se do restavracije in si naročimo zajtrk. Hrana odlična, ljudje prijazni, le nad računom smo se kar malo zamislili. Belize res ni ugodna destinacija. Sicer sva to ugotovila že pri iskanju namestitve in vedno bolj se je potrjevalo, da bo tu vse drago. To je cena Karibov.

Nikakor si nismo pustili, da bi nam visoke cene kvarile razpoloženja. Vedno smo se uspeli znajti in tudi tokrat se bomo. Uživali smo na plaži in ob bazenu, fanta sploh nista želela iz vode. Pridružila se jima je šestletna nizozemska deklica, ki je očitno prav tako potrebovala otroško družbo. Ni bilo videti, da bi jih jezik kakorkoli oviral. Prav lepo so se igrali, pri tem pa mlajši enoletni sinček ni niti malo zaostajal. Uživali smo v vsakem trenutku ter sprehode izkoristili za raziskovanje otoka in iskanje naslednje namestitve. Opazili smo, da se vsi na otoku prevažajo z avtomobilčki, ki jih pri nas vidimo na golf igriščih. Vročina in vlaga je bila prehuda za večurno sprehajanje, le mi se nismo dali. Prepešačili smo precejšen del obale proti severu, ko pa je temperatura že krepko presegla 30 stopinj, si celotne poti nazaj nismo želeli doživeti. Dvignili smo palec in prvi avtomobilček nam je ustavil. Prijazna Američanka nas je z veseljem odpeljala kar do našega hotela.

Naslednji dan smo nadaljevali z raziskovanjem, tokrat proti južnem delu otoka. Sprehodili smo se mimo mesta San Pedro, ki ga je že v 80-ih letih prejšnjega stoletja opevala Madona v svoji skladbi La isla bonita. San Pedro je z nekaj več kot 15.000 prebivalci glavno in največje mesto na otoku, večinoma gre za črnsko prebivalstvo. Vsi so izredno odprti in prijazni, celotna klima in energija otoka je izredno pozitivna.

Bolj ko hodimo proti jugu, lepše plaže najdemo. Opazili smo, da je plaža večinoma prekrita z morsko travo, ki jo vsak dan naplavi morje. Če jo domačini ne pograbijo in odpeljejo, začne na soncu gniti in smrad je nevzdržen. Žal je večina plaže neočiščena, ker je to očitno odvisno od interesa hotela, ki se nahaja na tistem delu plaže. Zdaj nam je postalo jasno, kaj si želimo. Soba ali apartma z minimalno kuhinjo, bazen za fanta in očiščena plaža, kjer bomo lahko tekali, nabirali školjke in se morda celo okopali. To smo tudi našli, sicer za precej višjo ceno, a je bilo ob vključenem zajtrku in možnosti kuhanja v apartmaju na koncu dneva ceneje kot bivanje v sobi, kjer za otroka nismo mogli pogreti niti mleka.

Fanta sta bila navdušena nad večjim bazenom in drugačno družbo, ki ju je pričakala tu. Okoli bazena se je namreč ves čas sprehajalo pet ali šest ogromnih legvanov in z zanimanjem smo jih opazovali, kako poležavajo na soncu ali lenarijo v krošnji bližnje palme. Želeli smo si ogledati tudi podvodni svet, zato smo se odpravili na dopoldanski izlet do koralnega grebena. Vožnja z barko je bila še posebno zanimiva zaradi steklenega dna in vso pot smo opazovali ribe, morske zvezde in školjke. Ustavili smo se sredi turkiznega morja. Kapitan naše barke in njegov sin sta z ribicami privabila morske pse. Tiste, ki niso nevarni ljudem, zato smo imeli priložnost zaplavati med njimi. Hitro smo si nadeli plavutke in masko ter se v spremstvu kapitana vrgli v vodo. Čeprav veš, da ti morski psi nič ne bodo naredili, je vseeno izziv ostati miren, ko mimo tebe priplava dvometrska žival in te s hrapavo kožo oplazi po nogi. Kakšno doživetje! Z masko smo pod sabo opazovali tudi orjaške mante, ki so kot preproga drsele ob morskem dnu. Pisan živalski svet v turkiznem morju je bil vsekakor pojem Karibov, ki smo ga pogrešali ob plaži. Domačini bi s čiščenjem plaže in morskega dna tik ob otoku resnično lahko pričarali raj na Zemlji.

      

Dnevi na otoku Caye Ambergris so minevali s svetlobno hitrostjo. Čakala nas je dolga dvodnevna pot domov. Najprej do Gvatemale, kjer smo zopet prespali pri Mayi, Adamu in Ziu, nato še trije leti do Slovenije. Kljub intenzivnemu naravnemu dogajanju okoli nas, kjer so po sosednjih karibskih otokih divjali hurikani in Mehiko tresli močni potresi, smo mi uživali v nepozabnem potovanju. Domov smo prišli polni prijetnih spominov in novih zgodb, fanta pa že sprašujeta, kdaj bomo šli spet na letalo.

 

Za vse, ki vas zanimajo stroški takega potovanja:

LETALSKE KARTE V ZADNJEM HIPU: 389€ povratna na odraslo osebo (Gvatemala – Belize)
NAMESTITVE: 45€/noč (soba) in 112€/noč (apartma z dvema spalnicama in vključenim zajtrkom)
OBROK V RESTAVRACIJI: 15 – 35€ na obrok
CENE V TRGOVINI: 20 – 30% dražje kot pri nas

1 Comment

  1. Tanja Končan

    september 29, 2017 at 9:32 dop

    Fantastično opisano doživetje. Človek bi kar spakiral kovček in odpotoval. Le med morskimi psi pa res ne bi plavala.

Comments are closed.