Filipini.

Država z več kot 7000 otoki, več kot 100 milijonov prebivalcev, eno največjih biotskih raznovrstnosti na svetu in po mojem mnenju z najbolj nasmejanimi obrazi, ki jih je mogoče najti pod soncem. Filipini ti zlezejo pod kožo, te očarajo in s svojo že kičasto lepo naravo ne spustijo.

»Are they twins?« Ob večnem nasmehu na obrazih Filipincev je bil to eden najbolj pogostih vprašanj, ki smo jih prejeli. Čeprav sta naša otroka stara dve in štiri leta in v velikosti za eno glavo razlike, so nas ustavljali na cesti in spraševali, če sta dvojčka. Tako pristni so domačini in brez kančka zavore pri navezovanju stikov, da nam je sčasoma postalo že domače. To je postal uvod v prijeten klepet in spoznavanje njihovega sveta.

Vsekakor je svet na Filipinih drugačen. Najbolj znani so po peščenih plažah in turkiznem morju, a vožnja po notranjosti otokov razkrije tisto avtentičnost, ki da potovanju svojo vrednost. Za opazovanje riževih polj, kokosovih palm in igranja otrok ob cesti je več kot dovolj priložnosti, saj promet poteka počasi. Zelo počasi. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, kar je z majhnima otrokoma pravi izziv. Primer 200 kilometrov dolge poti na otoku Palawan pomeni šest ur kombija, v katerega poleg backpackerjev vstopajo in izstopajo domačini, z njimi pa tudi živa kura, zaprta v lepi škatli ali veliki lavorji kisle tekočine, za katero ne veš ali so pomije ali koruzna juha. Samo upaš, da se s selotejpom zliman pokrov ne bo odprl na divji vožnji preko ostrih ovinkov, ker te informacije, kaj se skriva v lavorju, res ne boš potreboval v življenju.

V enem mesecu potovanja po Filipinih smo obiskali pet velikih otokov, če ne štejem Luzona, kjer se nahaja glavno mesto Manila. Palawan, Bohol, Panglao, Cebu in Malapascua so bili hkrati tudi odskočna deska za raziskovanje zares majhnih otočkov, do kamor te zapeljejo z ladjico. Nekateri so poseljeni, drugi ne. Tisti, ki so, turizem sprejemajo z odprtimi rokami in zdi se, da z neko mero okoljske ozaveščenosti skrbijo za neokrnjenost otokov. Ali pa je to le izgovor za pobiranje okoljskih dajatev, kdo ve? Kakorkoli, popotnikom ni dovoljeno iti kar povsod. Tako se nam je npr. zgodilo na majhnem otočku z vsega skupaj 200 hišami. Sprejel nas je »vodja« otoka, ki nas je vse štiri z majhnim čolničkom, podobnim kajaku, odpeljal do bližnjega koralnega grebena. Pod vodo nas je pričakal pravi akvarij. Nešteto ribic, modrih, vijoličnih in rdečih morskih zvezd, pisanih koral in na koncu še želva, ki je priplavala v bližino koralnega grebena.

Okoljsko ozaveščenost smo vsekakor občudovali. Predvsem je bilo to vidno na plažah in v manjših krajih. Skoraj ni trgovine, ki bi uporabljala plastične vrečke. Ob nakupu ti podarijo vrečko iz tekstila, če nimaš s seboj svoje. V restavracijah ne strežejo plastenk z vodo, ampak dobiš filtrirano vodo v kozarcu. Koši za smeti so na vsakem koraku, tudi ločevanje odpadkov imajo urejeno. Ponekod celo strežejo pijačo z bambusovimi ali kovinskimi slamicami. Zdi se, da so na tem področju stoletje pred nami. Žal je slika v velikih mestih drugačna, a že to, da je nekje začetek, se zdi ogromno!

 

Palawan je največji otok zahodnega dela Filipinov z majhnim glavnim mestom Puerto Princesa, ki je tudi odskočna deska za nadaljnje raziskovanje otoka. Nas je pot vodila na zahodni del otoka do Nacionalnega parka pod zaščito UNESC-a, kjer se nahaja kraška jama z izlivom podzemne reke v morje. To je ena najdaljših podzemnih plovnih rek na svetu in želeli smo se zapeljati po njej. Na žalost sta nam vetrovno vreme in razburkano morje obisk jame preprečila. Rahlo razočarani smo se vrnili v Puerto Princesso in naslednji dan nadaljevali pot proti severu otoka, zaradi katerega je Palawan postal priljubljen med popotniki.

El Nido. Kraj, ki na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, a okoliški zalivi s peščenimi plažami in številni otočki v njegovi bližini ustvarijo nepozabne spomine. Izlet z ladjico po otokih (»island hopping) je tu nujen in mi smo po priporočilu domačinov izbrali tistega, ki naj bi bil najbolj primeren za mala otroka. Obiskali smo štiri otočke z belimi peščenimi plažami, ki so jim senco delale kokosove palme, peščen nasip, ki je povezoval dva otoka in malo kraško jamo na plaži. Dan za uživanje, raziskovanje in igranje.

Bohol je otok, ki je najbolj znan po čokoladnih gričih v notranjosti, ki so pravzaprav ostanki koralnih grebenov izpred dveh milijonov let, ko je bilo površje še pod morjem. Čokoladni griči so dobili ime po svojih rjavo obarvanih vrhovih, ki se obarvajo v sušnem obdobju leta. Mi smo obiskali Bohol v začetku sušne dobe in rjava barva še ni prišla v celoti do izraza. Otroka sta bila bolj kot na griči navdušena nad celebeški nartničarji (bolj znanimi kot tarsierji), najmanjšimi opicami na svetu, ki v višino merijo le 15 centimetrov. Ker v naravi ne morejo več preživeti in spadajo med ogrožene vrste, so jim na Boholu uredili rezervat, kjer imajo celoten gozd zase. Po delu gozda je speljana potka, da se jim obiskovalci lahko precej približajo in si ogledajo primate, ki s svojimi ogromnimi očmi spominjajo na bitja z drugega planeta.

Otok Panglao je s sosednjim večjim otokom Bohol povezan s cesto, ki je speljana preko mostu. Jugozahodni del otoka je en sam koralni greben, zato so tu popularni izleti z ladjico, ki te odpeljejo na najlepše točke snorkljanja in potapljanja. Sicer miren otok so ravno v času našega obiska obiskali tudi številni Kitajci, ki so prišli na počitnice za kitajsko novo leto. O tem sploh nismo razmišljali pred odhodom, sedaj pa bi se vsekakor vsakemu svetovala, da se prej pozanima o točnem datumu kitajskega novega leta, ki se vsako leto spreminja.

Cebu je nam služil kot vmesna postaja. Obiskali smo ga trikrat, a vsakič le za eno noč, da smo dolge transferje prilagodili otrokoma in razdelili na dva dni. Milijonsko mesto Cebu je kaotično in prav na vsakem koraku se gradijo nove stolpnice s 30 in več nadstropji. Sicer pa ima dobre letalske, trajektne in avtobusne povezave in zato se mu ne moreš izogniti, čeprav ga nimaš namena raziskati. Večina popotnikov se odpravi proti jugu otoka na potapljanje s kitovci (whale sharks), a nam se s tako malimi otroki ni zdelo primerno, saj bi se po vsej verjetnosti samo prestrašila. Pridemo čez nekaj let nazaj, ko bosta dovolj velika. J Raje smo se odpravili na sever otoka Cebu in s trajektom do majhnega raja na Zemlji.

 

Otok Malapascua. Tako majhen otok, da ga navadno zemljevidi Filipinov ne prikazujejo. V dolžino meri 2,5 km in v širino 1 km. Avtomobilov ni, vsi prevozi po labirintu ozkih, dober meter širokih uličicah so z motorjem ali vozom. A prevoza pravzaprav ne potrebuješ, vse je dostopno peš, center dogajanja pa je na južni strani otoka. Vseeno je obisk severne plaže s pomenljivim imenom »Beach Heaven« nujen. Zaliv kristalno čistega turkiznega morja, belega peska, školjk in morskih zvezd je do danes ostal skrit resortom in hotelom. Kdor pride na plažo že zjutraj, ima celoten zaliv lahko popolnoma zase. Zvečer pa skok v sosednji zaliv na popoln sončni zahod. Kdor si želi videti raj, ga bo našel tukaj. Popolno za zaključek našega potovanja.

Za vse, ki vas zanimajo stroški takega potovanja:

LETALSKE KARTE DO MANILE: 630€ iz Ljubljane (top sezona), karte se sicer da dobiti za nekaj več kot 500€ iz Ljubljane ali Zagreba, za 400€+ iz Benetk ali 300+ iz Milana (ob akcijah letalskih družb).
LETALSKE KARTE – TRIJE NOTRANJI LETI: 149€ (Manila – Puerto Princesa, Puerto Princesa- Cebu, Cebu – Manila).
NAMESTITVE: povprečno 50€ na noč za sobo (zajeto od dvoposteljnih do družinskih sob)
DNEVNI IZLETI PO OTOKIH: 5-20€ na osebo (otroci večinoma brezplačno)
OBROK V RESTAVRACIJI: 2-5€
CENE V TRGOVINI: velika plastenka vode 0,5€, kava 0,5-1,5€

Z letalom na poti vam nudi pomoč pri iskanju letalskih kart, namestitev, najemu avtomobila ali planiranju potovanja ter ponuja možnost zakupa zdravnika na klic v času potovanja. Več informacij TUKAJ.

Ugodne ponudbe letalskih kart in namestitev lahko spremljate TUKAJ.


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

NovicePrijava na novice o potovanjih