Biser sredi Sredozemlja
Sardinija je drugi največji otok Sredozemlja. Želeli smo ga raziskati v pravem pomenu besede in začutiti utrip življenja tako na severu kot jugu. Med pripravami na potovanje smo ugotovili, da so redki, ki so Sardinijo obiskali le enkrat. Ali je še niso obiskali ali pa se vračajo in vsakič znova doživijo nekaj novega. Raj za družine, popotnike, kolesarje, plezalce, surfarje in tiste, ki bi se le udobno namestili na plaži in se sprostili.
Naš glavni cilj potovanja je bilo obkrožiti Sardinijo in videti čim več raznolikih plaž ter si mimogrede ogledati še kaj, kar je v bližini. Imeli smo 12 dni časa, da vse želje (ki jih zares ni bilo malo) strnemo v relativno kratko potovanje. Kot mladi družinici z dvema malčkoma (2 in 4 leta) pa je ne glede na »urnik« potovanja še vedno najbolj pomembna sprostitev, igrivost in dobra volja, zato smo bili odločeni, da plan potovanja prilagajamo sproti, glede na trenutno počutje. Saj ravno v tem je čar potovanja v lastni režiji!
Na Sardinijo smo prileteli na letališče Olbia, kjer smo prevzeli najeti avto in se odpeljali proti severu mimo Coste Smeralde, enega najbolj luksuznih letovišč v Sredozemlju. Sprehodili smo se po Marini di Porto Cervo, kjer so bile parkirane luksuzne jahte, njihove cene pa verjetno segajo v nebo. Nepremičnine na Costa Smeraldi naj bi dosegale vrednost tudi do 300.000 € na kvadratni meter!
Naš prvi dan smo zaključili na območju, ki je bolj prijazno za navadne smrtnike – za dve noči smo se namestili na skrajnem severu Sardinije, na rtu Capo Testa ob kraju Santa Teresa Gallura. Bila je odlična izhodiščna točka za raziskovanje okolice. Peščeni zalivi so največjo čarobnost pokazali v jutranjih urah, ko smo bili skoraj sami na plaži.
Življenje na Sardiniji se začenja po 9. uri zjutraj ali še bolje od 10. ure dalje in prednost skoraj praznih plaž smo mi začeli izkoriščati že drugi dan. Najlepša plaža tega območja je zagotovo Spiaggia di Cala Spinosa, kjer gre pravzaprav za majhen zaliv, obdan z velikimi granitnimi kamni, na robu rta pa se lahko prav sprehodiš po teh ogromnih skalah, ki jih že tisočletja oblikuje mediteranski veter. Velike kamnite strukture smo obiskali še z drugega konca, z doline Vialle della Luna, ki predstavlja slabo uro lahkotne hoje po dolini, polni sredozemske vegetacije, obdano z velikimi graniti.
Pot po Sardiniji smo nadaljevali proti severozahodu in se ustavili še na eni od sanjskih plaž, Spiaggia della Pelosa. Žal smo sem prispeli šele ob popoldanskih urah, ko se je zdelo, da so prav vsi na tistem 300 metrskem delu plaže. To je bila verjetno najbolj obljudena plaža, kar smo jih kdaj srečali in čar belega peska in turkizne vode je obledel. Če ne bi bili namenjeni naprej proti Algheru, kjer smo tudi spali, bi si želela na to plažo priti ob sedmih zjutraj. Verjamem, da je čarobna.
Alghero je mesto, zaradi katerega si rad v mestu in ne na plaži. Staro mestno jedro, prepleteno z ozkimi uličicami, obdaja lepo ohranjeno obzidje z obrambnimi stolpi. Kar nekaj časa je bilo mesto pod špansko oblastjo, kar se danes vidi tudi po jeziku, ki je nekakšna mešanica katalonščine in italijanščine. Le slabo uro vožnje iz Alghera je zelo zanimiva kraška jama Grotta di Nettuno. Do vhoda v jamo se lahko pripeljete kar z ladjo, lahko pa izberete bolj težavno, a zaradi razgledov vsekakor vredno pot po 634-ih stopnicah. Stopnice so vklesane v klif in tudi z malčki ne predstavljajo posebnega podviga.
Naslednja, omembe vredna plaža je Spiaggia de Piscinas. Gre za peščene sipine tik ob zahodni obali Sardinije, ki segajo prav do obale. Dostop je možen le z lastnim prevozom in mi smo z veseljem raziskali tudi ta del. Plaža je odlična postaja na poti proti jugu Sardinije do glavnega mesta Caghliari. Nam je bivanje v Caghliariju predstavljalo le kot iztočno točko za odkrivanje polotoka Cabo Carbonara na skrajnem jugovzhodnem delu Sardinije.
Peščena plaža Spiaggia di Porto Giunco je pravzaprav le ozek pas, ki loči morje od jezera, kamor hodijo prezimovati flamingi. V sredini septembra jih je bilo šele nekaj deset. Severno od polotoka se nahajajo tudi druge peščene plaže, med katerimi je težko izbrati. Mi smo se odločili za manjšo Spiaggia di Cala Pira, ki je le sosednji zaliv od večjih, bolj znanih plaž na Costa Rei.
Potovanje po Sardiniji smo zaključili v Olbiji, kjer smo zadnje dva dni zaradi slabega vremena opustili naše raziskovanje okolice. Med prekinitvami dežja smo uspeli priti le do plaže ob apartmaju, a tudi ta ni bila nič manj privlačna od ostalih, ki smo jih bili do sedaj že navajeni. Enostavno smo ugotovili, da na Sardiniji ni toliko pomembno kam greš, saj je prav vsak zaliv čudovit, morje čisto, plaže skrbno negovane in igrivost zagotovljena.
Ko danes razmišljam, kaj bi pri naslednjem obisku Sardinije spremenila, je le to, da bi po otoku potovala z avtodomom. Skozi celotno potovanje smo opazovali avtodome, ki jim je na Sardiniji dovoljeno parkirati prav ob plaži. Veliko jih je imelo zaliv povsem zase, vsak si je lahko našel sebi primeren kotiček in užival v neverjetnih razgledih, ki jih Sardinija ponuja. In predvsem so se izognili gneči ljudi, ki smo jo mi srečali na nekaterih plažah. Sploh si ne morem predstavljati kako obljudena je šele Sardinija v avgustu, a tudi brez tega občutka bom povsem mirno živela. Vsekakor priporočam obisk šele izven sezone.
Prilagam link do dveh odličnih videov, iz katerih smo mi črpali ideje za obisk plaž – video I in video II.
Za vse, ki vas zanimajo stroški takega potovanja (2018):
LETALSKE KARTE: 188€ za vso družino oz. 47€ na osebo
PARKING OB LETALIŠČU: 61€ za 12 dni
NAMESTITVE: povprečno 70€ na noč (manj kot 18€ na osebo) + turistične takse
NAJEM AVTOMOBILA: 120€ za 12 dni + 216€ dodatnega zavarovanja
OBROK V RESTAVRACIJI: za celo družino hrana in pijača: 35 – 65 €
CENE V TRGOVINI: skoraj enake ali malenkost dražje kot pri nas
Z letalom na poti vam nudi pomoč pri iskanju letalskih kart, namestitev, najemu avtomobila ali planiranju potovanja ter ponuja možnost zakupa zdravnika na klic v času potovanja. Več informacij TUKAJ.
