Eno tistih potovanj, ko destinacije ne planiraš vnaprej, ampak se prepustiš usodi ugodnih letalskih kart, ki namesto tebe izberejo naslednje potovanje. Bilo je leta 2013, bila sva še brez otrok in potovanja so bila najina strast. Štela sva dneve dopusta in jih kombinirala s prazniki kot da bi bili zlatniki. Stalna pogajanja in moledovanja v službah, da sva uskladila skupni dopust. Uspešno kupljena letalska karta naju je ponesla med oblake. Pričakovanje naslednjega potovanja, planiranje poti in prebiranje literature je bilo skoraj tako vznemirljivo kot samo potovanje. Ko je končno prišel dan odhoda , se je nova pustolovščina začela.
Letela sva v glavno mesto Lima. Nisva veliko pričakovala od mesta s skoraj desetimi milijoni prebivalstva, zato sva se tu zadržala le en dan. Ogledala sva si osrednji trg Plaza de Armas, ki je z mogočnimi okoliškimi palačami središče tega kolonialnega mesta, v preteklosti pa je bilo celo središče celotnega španskega imperija Latinske Amerike. Mesto naju je presenetilo s sproščenim vzdušjem in številnimi parki.
Pot sva nadaljevala proti jugu, najprej do Paracasa, kjer sva si z ladjo ogledala Nacionalni park Islas Ballestas (uradna stran v angleščini), zaradi bogatega živalskega sveta znan tudi kot perujski Galapagos.
Območje manjših otokov je poseljeno z morskimi levi, pingvini in različnimi vrstami ptic. Morski levi so večinoma lenobno poležavali na skalah, le nekateri so skakali v vodo in lovili ribe ter pri tem spuščali glasne zvoke. Ptice so imele na enem od otokov svojo rezidenco. Prav zanimivo je bilo gledati več tisoč ptic na kupu, saj je od daleč otok zgledal kot bi bil posut z makom. Zaradi teh otokov je bil takrat že neodvisni Peru sredi 19. stoletja celo v vojni s Španijo, ki so jo poimenovali tudi vojna ptičjih drekcev. Izredno cenjen t.i. gvano si je Španija še vedno želela lastiti, saj je bilo izredno kakovostno gnojilo in je svetovno iskan produkt še danes, Peruju pa predstavlja pomemben delež gospodarstva.
Za tisti dan naju je čakalo še eno vznemirljivo doživetje, ki popotnika privabi v Peru – polet z letalom nad linijami ljudstva Nazca. Na letališče sva prispela v popoldanskih urah in izvedela, da so krepko podražili polete zaradi nove direktive, ki je zahtevala prisotnost dveh pilotov. Naj bi prihajalo do precejšnjega števila nesreč in so si predstavljali, da bi teh lahko bilo manj, če bi bila na letalu dva, ki ga znata upravljati. No ja, ni naju prepričala zgodba o podražitvi in tudi o nesrečah nisva želela preveč razmišljati. V majhno letalo smo se vkrcali štirje potniki in dva pilota seveda.
Začetek poleta je bil čudovit, linije iz neba neverjetne, sploh ob misli, da so stare skoraj 2000 let in da si še danes ne morejo razložiti, s kakšnim namenom so nastale. Na več kot 300 km2 velikem območju so v kamnito puščavo izrezljane živalske podobe, geometrijski liki in celo astronavt v takih velikostih, da so dobro vidni le iz zraka. Za ogled vsake slike je letalo ostro zavilo na eno stran, da si skoraj navpično gledal na površje in takoj nato še na drugo stran, da si je lahko enako sliko ogledal še tvoj sopotnik. Po nekaj takih akrobacijah je v letalu postajala vse večja tišina, vsi smo se borili s svojimi želodci in upali, da ne bomo potrebovali priročno nastavljene vrečke. Na srečo nam je uspelo. Po pol ure vožnje smo bili več kot veseli, da smo na tleh. Verjetno ne bi ponovila. Bi pa vsakemu predlagala, da izkoristi priložnost in si ogleda slike Nazca iz zraka, saj so čudovite, izkušnja pa kot rečeno, nepozabna. 😉
Iz Nazce sva vzela nočni avtobus do Arequipe. Avtobusi v Peruju si zaslužijo posebno pozornost, saj so tako udobni, da jih drugje po svetu težko najdeš. Na avtobusu, katerega sedeži so precej širši od običajnih, dobiš obrok, odejo in vzglavnik, na voljo imaš tudi brezplačen wifi, ki te lahko reši, če ti ni všeč film, ki ga predvajajo na precej velikem ekranu. Zjutraj sva dejansko spočita prispela v Arequipo, ki velja za najlepše mesto v državi.
Čeprav se Peru lahko pohvali s kar nekaj takimi mesti, si s svojim osrednjim parkom, barvitimi ulicami in samim utripom mesta Arequipa ta naziv še kako zasluži. S terase hostla, kjer sva spala, sva imela prekrasen pogled na aktivni vulkan El Misti in zares naju je zamikal treking. Po priporočilu drugih popotnikov sva izbrala treking v kanjon Colca, ki z globino več kot 3000 metrov velja za enega najglobljih na svetu in je dvakrat globlji od Grand Canyona v ZDA. Čeprav sva si predstavljala, da bova šla na treking višje, se nama je ideja o obratni smeri zdela precej smiselna. Že tako smo bili na visoki nadmorski višini in še dodatno nabiranje višine res ni bilo potrebno. Z veseljem sva pričakovala dvodnevni treking.
Zelo zgodaj zjutraj se nas je deset popotnikov natlačilo v kombi, ki je z vso hitrostjo odbrzel iz mesta. Z vsakim prevoženim kilometrom smo vsrkavali to čudovito pokrajino, na eni strani surovo in pusto ter na drugi strani lično obdelane poljedelske terase.
Po poti, ki nas je peljala preko prelaza na 4910 metrov nadmorske višine smo srečevali lame, alpake in vikunje ter tradicionalno barvito oblečene domačine. Ker smo naš treking začeli s potjo navzdol, je bilo vzdušje res prijetno in sproščeno. Pot je bila lahka in občudovali smo pokrajino, vegetacijo in majhne bele vasice, ki so bile raztresene po pobočju kanjona. Pozno popoldne smo prispeli na cilj. Čakale so nas lepo urejene lesene kolibe in bazen, v katerega smo po celodnevni hoji z veseljem poskakali. Od utrujenosti smo hitro zaspali, predvsem pa smo vedeli, da nas naslednji dan čaka hoja na vrh kanjona. Začeli smo zgodaj zjutraj, precej pred sončnim vzhodom in po nekaj več kot triurni strmi hoji dosegli vrh kanjona še preden je žgoče sonce obsijalo našo pot. Občutek prehojene poti je bil neverjeten, na vrhu nas je pričakal prelet kondorjev, ki so z zanimanjem spremljali dogajanje pod sabo in preletavali kanjon s svojimi krili, katerih razpon doseže tudi preko tri metre (kratek video preleta kondorjev).
Povratek v Arequipo smo od utrujenosti večinoma prespali, od tam sva kar hitro nadaljevala pot v Cuzco.
Čudovito mesto na 3400 metrih nadmorske višine je bilo v preteklosti glavno mesto Inkov, danes pa je med staro inkovsko arhitekturo čutiti močan vpliv prisotnosti Špancev.
Obisk muzejev je tu skorajda nujen, če želiš izvedeti več o starih civilizacijah in novejši dobi kolonializma. Opremljena z informacijami o zgodovinskem dogajanju sva z vznemirjenjem pričakovala višek potovanja, ki ga Peru ponuja, Machu Picchu.
Staro inkovsko mesto leži na 2350 metrih nadmorske višine, skrito med gorami celo tako zelo, da ga niti Španci niso odkrili. S pomočjo domačinov ga je odkril ameriški raziskovalec Hiram Bingham šele leta 1911 in velja za najlepše ohranjen kraj inkovske civilizacije. Nekaj mističnega je tam, posebna energija. Kar obstaneš in se zazreš. Kraj je še presegel že tako visoka pričakovanja in čeprav sva tam preživela kar nekaj ur, sva se težko poslovila in odšla v dolino. Na srečo je bilo najino potovanje šele na sredini, pobrala sva svoje nahrbtnike in se odpravila Boliviji naproti.
Z letalom na poti vam nudi pomoč pri iskanju letalskih kart, namestitev ali najemu avtomobila ter ponuja možnost zakupa zdravnika na klic v času potovanja. Več informacij TUKAJ.
Ugodne ponudbe letalskih kart in namestitev lahko spremljate TUKAJ.