Indija – in kako sta bolezen in sneg skoraj preprečila odhod

Indija. Država na seznamu želja skoraj vsakega popotnika. Midva nisva bila izjema. Prepotovala sva že kar nekaj držav. Ker so potovanja postala del najinega življenja, se tudi s prihodom otrok temu nisva želela odpovedati. Z dojenčkom in malčkom v Indijo – 1. delNasprotno. Otrokom želiva odpreti obzorja, jim razkazati lepote našega planeta, jih seznaniti z drugimi kulturami in jima pokazati, kaj vse ti dajo potovanja. Nekoč sem prebrala, da so potovanja edina investicija, iz katere prideš bogatejši, kot si bil pred njo. In povsem se strinjam s tem rekom. Bogatejši si za spoznanja o svetu ter tudi o sebi. Na poti je toliko preizkusov potrpežljivosti in iznajdljivosti, da si mnogokrat dejansko presenečen, koliko zmoreš. In vedno je na potovanju še več prijetnih trenutkov, občutka popolne svobode, sreče in uživanja. Tisti, ki potujejo, vedo, da se na potovanjih pretakajo posebne energije. Med nami se vzpostavi posebna vez. Še trdnejša. In še bolj čutimo, da pripadamo drug drugemu.

Izbira destinacije

Vedno sva izbirala destinacije potovanj glede na najine želje, pa tudi glede na ugodne ponudbe letalskih kart. In vedno sva potovala v lastni režiji (blog o potovanju v lastni režiji). Pri prvem potovanju z dojenčkom izven Evrope je bila prioriteta, da je letališče prihoda kar se da blizu plaže, kjer bi bili nastanjeni, in bi od tam delali izlete. Tako nama je na misel prišla Indija, predvsem Goa, saj je relativno dobro razvita, z letališča do namestitve pa potrebuješ le dobre pol ure vožnje s taxijem.

Prvič smo šli v Goo, ko je bil starejši sin star 8 mesecev. In tam preživeli čudovit mesec. Dve leti kasneje, ko je bil drugi sin star 9 mesecev, je bila odločitev o ponovnem potovanju v Goo relativno lahka. Indija je ponovno postala naš dom za 16 dni.

Natanko 5 dni pred odhodom je mlajši sin zbolel. Imel je čez 40 stopinj vročine. V glavi sem imela številne scenarije. Vendar sem vsakič znova na hitro pregnala črne misli. Jaz sem optimist! Vse bo ok. Prepričevala sem se, da je še dovolj časa. Še 4 dni. Še 3 dni. 2 dni pred odhodom je bilo boljše in 1 dan pred odhodom že brez vročine. Yes, zmaga! Spet je bil naš mali dobrovoljček in vesela sem bila, da je pripravljen na svojo prvo izvenevropsko potovanje.

Na pot

Leteli smo z Dunaja. Na dan odhoda je Slovenijo zajel snežni metež in za pot iz Ljubljane do Celja smo potrebovali 2 uri. Otroka sta se že naspala in postajalo jima je dolgčas, midva pa sva pogledovala na uro in preštevala kilometre do dunajskega letališča. Vse je kazalo, da bomo letalo zamudili. Poskušala sem zamotiti otroka. S knjigami, igračami in drugimi norčijami. Po avtocesti smo vozili 40 km/h, na srečo pa se je stanje na avtocesti izboljševalo z vsakim prevoženim kilometrom. Po 6-ih urah vožnje smo končno prispeli na letališče. Letalo smo ujeli brez problema. Manjši del poti je bil sicer za nami, čakali pa so nas trije leti v naslednjih dvanajstih urah. Zavedala sem se, da bom v tem času bolj malo spala, če sploh kaj.

Z dojenčkom in malčkom na letalo

Pred potovanjem sva se s starejšim sinom pogovorila o tem, da se moramo na letališču držati skupaj. Za vsak slučaj sem mu na roko napisala svojo telefonsko številko in zraven pripisala »mama«, kar verjetno razume vsak, ne glede na narodnost. Na letališču je vedno precej čakanja. Mi po navadi gledamo letala, ki vzletajo in pristajajo, se vozimo po tekočih stopnicah (to lahko počnemo tudi 1 uro!), potem sta otroka že lačna, pa žejna, obvezno je še previjanje pred vzletom, ker je na letalu to res težje. In potem že vkrcanje.

Čeprav večina letalskih prevoznikov družinam ponudi prednostno vkrcanje, mi tega nikoli ne izkoristimo. Otrokom je lažje počakati na letališču, kjer je veliko prostora in se lahko še premikajo. Na letalu bodo že tako ali tako dolgo sedeli. Za otroke imava vedno pripravljenih nekaj igrač in kakšno knjigo. Ko zmanjka iger in animacijskih idej, prižgemo še risanko. Žal (ali pa na srečo) je ta zanimiva le kratek čas. Mlajši je bil navdušen nad plazenjem po tleh letala. Koliko zanimivih stvari je tam, predvsem z njegove perspektive! Vezalke na čevljih, trakci od torbic ali nahrbtnikov in z vsakim metrom novi obrazi, ki se mu smejijo in ga ogovarjajo. Ko letiš s tako majhnimi otroki, na letalu res ne ostaneš neopažen. Sklenejo se številna poznanstva in klepet se odvija z vsakim preplazenim metrom dojenčka. Tako tudi nam staršem hitreje mineva čas.

Po dveh prestopih in skupno treh letih nam je uspelo priti na letališče v Goo. Končno Indija…

 

Z letalom na poti vam nudi pomoč pri iskanju letalskih kart, namestitev, najemu avtomobila ali planiranju potovanja ter ponuja možnost zakupa zdravnika na klic v času potovanja. Več informacij TUKAJ.

Ugodne ponudbe letalskih kart in namestitev lahko spremljate TUKAJ.

 

NovicePrijava na novice o potovanjih