Potovanje v času epidemije – iz Evrope preko Afrike v Ameriko

Potovanje v času epidemije se je začelo s počitnicami na Kreti

Naše potovanje se je začelo z idejo krajših počitnic v Grčiji. Takšnih, na katere greš enkrat letno, ko imaš čas. Ta želja je nastala jeseni zato, ker sem vedela, da bo za naše zimsko potovanje odpadla naša vedno priljubljena destinacija – Azija. Azijci so namreč povsod zelo zaostrovali pogoje vstopa v času epidemije tudi poleti, tako da je bilo povsem jasno, da vstop tja v letu 2020 ne bi bil enostaven. In res, kljub spodbudam popotniških prijateljev se lani za Azijo nismo odločili. Marsikje bi se morali kar trikrat testirati za Covid in plačevati 10.000 evrov za 14-dnevno karanteno v spodobnem hotelskem resortu.

Ker sem konec poletja opazila, da ena od agencij še trži Kreto in Rodos, smo se z družino odločili za Kreto. Pozno, v drugem tednu oktobra, da presekamo prve hladne jesenske dni. Leteli smo z Dunaja, kjer smo tudi pustili avto (ki je potem tam ostal naslednjega pol leta).

Na Kreti so nas po pristanku v državo spustili brez komplikacij, edino možu so kot naključno izbranemu iz naše družine naredili hitri test iz grla. Prišli smo, da bi čim bolj v miru uživali 11 dni čudovite, pred korono relativno varne Krete. To je bil najpomembnejši dejavnik izbire kraja potovanja v času epidemije – varnost.

Ko smo prišli, se nam je otok zdel kot iz drugega sveta, nihče ni nosil mask, denimo. Zaščitne maske so se na Kreti pojavile šele kak mesec kasneje, ko smo že zapuščali Grčijo. Na začetku oktobra tam namreč še niso imeli večjega števila okužb in za razliko od Slovenije, kjer so se razmere ravno oktobra dramatično poslabšale, je bila Grčija oziroma Kreta še t.i. zelena država.

Bližal se je dan vrnitve, mi pa smo se odločili, da raje ostanemo na varnem in dopust v času epidemije pravzaprav podaljšamo za “nedoločen čas”. V tistem hipu to ni bil več dopust, temveč običajno delo na poti. Prevozili smo celo Kreto in ko je čez en mesec prišel dan poleta nazaj, situacija v Sloveniji pa še slabša, smo se odločili za nov podaljšek. Prav na dan, ko smo iz Aten leteli nazaj na Dunaj, je Grčija uvedla lockdown. Odšli smo dobesedno zadnji dan.

 

Nadaljevanje v Egiptu

Po povratku na Dunaj smo po nekaj potrebnih nakupih že leteli v Istanbul, od tam pa v Egipt. Na carigrajskem letališču sva z možem kar “v stoje” opravila PCR test, ki je bil izjemno neprijeten in boleč. Mož je dobil celo močan glavobol, meni pa že tako niso ravno ljubi zdravniški posegi. Po tem, ko sem skoraj bruhala sredi letališča (bris so mi vzeli kar iz obeh nosnic in prav tako iz grla), smo se šli odpočit v letališki hotel in tam pričakovali tudi rezultate testov (oba sva bila negativna), temu je sledil nočni let v Hurghado.

Ko smo prispeli v Egipt, je bil res prijeten, topel občutek. Egipčani korone takrat sploh niso jemali preveč resno, so pa zaposleni v hotelih zelo dosledno nosili maske. Povratne karte smo imeli za en mesec, ki je minil, kot bi trenil. Vmes smo spremljali dogajanje v Sloveniji, kjer je vlada omejila svobodo gibanja in potovanja iz države (!), in občutili globoko hvaležnost, da lahko tako svobodno potujemo po svetu. V Egiptu pa smo kolebali, ali iti domov, ali še kam na toplo.

Ker so bile razmere doma še vedno katastrofalne, ukrepi pa vse hujši, ni bilo dvoma: domov se še nismo želeli vrniti. Kolebali smo med eksotičnimi destinacijami, najbolj pa so izstopali Maldivi, Tanzanija (in Zanzibar) in Mehika. Zadnji dve za vstop nista zahtevali testa, a smo kmalu ugotovili, da npr. za prvi dve destinaciji to zahtevajo nekatere letalske družbe. Pri Maldivih pa je pogoj testa tudi s strani države omejen že na zelo majhne otroke, od enega leta naprej.

V Mehiki smo celo imeli znanca, zato po vsem skupaj lokacija ni bila več vprašljiva. Ker smo bili na poti že dva meseca, smo si najprej predstavljali, da bo tudi to potovanje trajalo največ kakšen mesec. Povratno karto smo imeli za 3 tedne. Toda obrnilo se je precej drugače.

Ko smo se decembra vrnili na Dunaj, ki je bil sicer v pred adventnem času, a bistveno manj razigran kot prejšnja leta, je tudi Avstrija začela zaostrovati ukrepe, in čakal nas je hitri test, ki sva ga z možem opravila v Stadthalle, veliki športni dvorani v centru Dunaja. Odlična logistika in organizacija, test je opravilo medicinsko osebje tako profesionalno in neboleče, da skoraj nisem mogla verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Test smo morali narediti tokrat na zahtevo avstrijskih oblasti, ker smo med pristankom in poletom nekaj dni ostali na Dunaju.

Nazadnje še Mehika

Po krajšem bivanju na Dunaju smo se  sredi decembra vkrcali na letalo španske Iberie in prek Madrida poleteli v Mexico City. Tokrat je bila pot malce napornejša, vendar nam je moč dajal občutek, da odhajamo v državo, ki še vedno ne omejuje vstopa tujcem, ki ne zahteva nikakršnih testov in kjer življenje še vedno teče relativno normalno.

Ko smo prileteli, nas je najprej presenetilo neznanje angleškega jezika: v kakšnem kraju res ne govori angleško nihče. Uporabili smo vse napore, da smo v naši dokaj ubogi španščini prišli do sim kartice operaterja. Potem je bilo vse pol lažje.

Druga najbolj opazna stvar v Mehiki je njihova doslednost glede uporabe mask: prav vsi so jih nosili, ves čas, denimo tako med športno aktivnostjo, kot tudi če so bili sami v avtu. Glede tega so bili res vsi ubrani. Ko smo prišli v Mehiko, nismo niti vedeli, da so maske obvezne zunaj, in prav spomnim se, kdaj smo to spoznali.

V prečudovitem mestecu Oaxaca je policija opozarjala na distanco in maske, takrat (naš 2. dan) smo res opazili njihovo jasnost in ubranost. Preko Pueble in Oaxace smo prispeli v Huatulco, kjer naj bi bili dobrih 10 dni, potem pa naredili krog na vzhod. A že po nekaj dneh smo se odločili, da ne moremo ostati v Mehiki zgolj dobre tri tedne, pač pa je ta država tako velika – za 100 Slovenij jo je, ima pa prek 130 milijonov prebivalcev, da si moramo zanjo vzeti več časa.

Toda že kmalu smo ugotovili, da gre v Mehiki vedno kaj narobe. Tudi če se gibaš v najboljših hotelih in govoriš dokaj dobro španščino, to ne pomaga pri tem vzdušju. Mož je imel vedno pripravljen stavek “eso es Mehiko”, češ tako je pač v Mehiki. In res, poleg njihovega neznanja angleščine in dosledne nošnje mask, je bil to naš največji izziv.

Sploh ne vem, kje naj vse začnem, ker bi lahko razlagala v nedogled, ampak npr.: v hotelih sobe niso takšne, kot piše; če rezerviraš direktno pri njih je VEDNO dražje kot na drugih spletnih platformah; v trgovini lahko čakaš pol ure na blagajni zaradi zgrešene kode; ko rečejo Mehičani 10 minut,  to vsekakor pomeni najmanj 30 in še mnogo mnogo več.

Vse omenjeno je potrebno vzeti v zakup, saj gre vendarle za državo tretjega sveta – naš mehiški prijatelj, sicer zdravnik, pa pravi, da gre celo za “državo petega sveta”. Kljub vsemu je življenje tujca v Mehiki prijetno, ker so Mehičani tujcem naklonjeni, pripravljeni pomagati, so izjemno odprt in prijazni, še posebej do otrok. Na poti smo srečevali same odprte ljudi. Z nekaterimi od njih smo stkali topla prijateljstva.

Celo naše trimesečno bivanje v hotelu Villablanca v Huatulcu je bilo takšno: iz poslovnega je postalo osebno. Zaposleni so namreč zares vzljubili najina otroka in si na koncu kolektivno vzeli čas za slovo. Moram priznati, da sem komaj zadrževala solze. Toplina, prijaznost, sproščenost in odprtost Mehičanov bo za vedno ostala v našem srcu.

Poleg tega ima Mehika toliko znamenitosti, da se je težko ustaviti samo pri eni. Od tipičnega turkiznega morja Karibov, manj turistične jugozahodne obale Pacifika, do prekrasnih starih kolonialnih španskih mestec, do izjemnih “cenotes” (odprtih, zaprtih in polodprtih jam s kotanjo vode, kjer marsikje lahko plavaš), do prečudovite džungle, vulkanov in gora, starodavnih ruševin, ter prečudovite narave v obliki naravnih parkov, slapov, delt in kanjonov in še bi lahko naštevali. Podobno kot Slovenija, ima ta država vse in na enem kraju vročina, na drugem prijetna osvežitev.

Malo je držav, ki imajo tako bogato in staro zgodovino kot Mehika. Španski vpliv je star komaj 500 let, medtem ko so tukaj nekatere civilizacije živele že davno, tudi pred 5000 in več leti. Tukaj so živele tudi ene prvih civilizacij, od katerih danes ni ostalo veliko. Zato pa v turizmu toliko bolj tržijo Azteke in Maje.

Slednji so pustili veliko sledov, cela mesta v pragozdovih, ki so bila v času zlate dobe Majev izjemno napredna in razvita, precej bolj kot srednjeveška Evropa. V astronomiji so Maji premogli toliko znanja, da se še danes vsi čudijo, iz kje so to pridobili. Eden najlepših trenutkov našega bivanja v Mehiki je bil pogled na majevski observatorij iz sobe hotela sredi pragozda v Chichen Itzi. Eden izmed trenutkov potovanja v času epidemije, ki bo ostal celo življenje.

Vtise s potovanja v času epidemije je spisala Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka – psihoterapevtka, stažistka relacijske družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona, sicer pa strastna popotnica.

Z letalom na poti vam nudi pomoč pri iskanju letalskih kart, namestitev, najemu avtomobila ali planiranju potovanja ter ponuja možnost zakupa zdravnika na klic v času potovanja. Več informacij TUKAJ.

Ugodne ponudbe letalskih kart in namestitev lahko spremljate TUKAJ.

Potovanje lahko z našo pomočjo popolnoma prilagodite svojim željam.